UMIRAJOČI ČAS

di Janko Perat (1921-2001)

​

V življenju so dogodki, ki ti spomin nanje zbudi srh. Tak srh me spreleti, kadar se spomnim bregov reke Sangro, kamnitih golih gričev in goric, razdejanih od hudournikov, vasi Villa Santa Maria, Capracotta, Bruello, Quadri in nekaterih drugih. Tedaj se sprašujem, kako da naša peščica borcev ni docela izkrvavela na tistih gričih. Tedaj se vsakokrat spomnim tudi tovarišev iz naše skupine, živih in padlih. Vezalo nas je več kot navadno bojno tovarištvo. Resnično smo bili vsi za enega in eden za vse.

Pozneje, v partizanih, smo pogosto govorili o "bratstvu in edinstvu". Zvečine smo se trudili, da bi to ne bilo zgolj geslo. Toda nikoli pozneje, vse do danes nisem več doživel tako globokega, iskrenega bratstva in take enotnosti kot v naši skupini, ki je bila sestavljena iz Angležev, Francozov, Indijcev, Poljakov, Kanadčanov in Jugoslovanov.

In nikoli več nisem čutil takega ponosa, da sem Jugoslovan, kot sem ga čutil tedaj. V meni so namreč gledali nekakšno poosebljenje tistega junaštva, o katerem so slišali pripovedovati ali pa so o njem brali. Nisem jih smel razočarati.

Naša skupina je bila, kot vse druge enote 10. internacionalnega komandosa, po narodnostni sestavi in po borbenih spretnostih zelo pestra. Večino so sestavljali Poljaki.

• J. Perat, Umirajoči čas, Založba Lipa, Koper 1970, p. 23.​​

​​​​​